Vedi tutte le notizie

Tre decenni dalla fondazione del parco

03. Feb 2020

 

V zadnjem mesecu leta 1989 sta skupščini Občine Izola in Piran sprejeli odlok o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan, odloka pa sta bila nato januarja meseca objavljena v uradnih listih in z njimi se je območje, ki ga danes poznamo kot Krajinski park Strunjan, zavarovalo na lokalni ravni.  Tako je prav danes dan, ko je stopil odlok v veljavo in Krajinski park Strunjan praznuje 30 let.

Že pred tridesetimi leti so avtorji strokovnih podlag v uvodnik napisali »Naravno okolje, iz katerega človek črpa življenjsko pomembne dobrine (voda, zrak, rudnine, …)in do katerega se je še do včeraj (in se marsikje še danes) obnašal skrajno neodgovorno, agresivno in podcenjujoče, postaja zaradi svoje degradacije in svoje vse bolj fragmentirane ohranjenosti, vse pogosteje predmet pogovorov in razprav v katerih so zahteve po njegovem varstvu preglasile zahteve po brezmejnem izkoriščanju dobrin, ki nam jih nudi.«

Ob tridesetletnici ustanovitve parka se spet lahko spomnimo, kaj je bil povod za zavarovanje, kakšne so bile takratne želje vztrajnih domačinov in takratnega Zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine, ki je pripomogel pri izdelavi strokovnih podlag, da se je območje parka lahko ovrednotilo v širšem kontekstu in prepoznalo njegovo vrednost.

Obenem se lahko poigramo z mislijo, kako bi ta prostor izgledal,  če bi ga prepustili človeškim ambicijam, brez zavarovanja narave. Še vedno ga sicer ne moremo v popolnosti ločiti od vseh negativnih antropogenih vplivov, a dajmo poskusiti. Mar mislite, da bi še lahko občudovali razloženo obliko naselja, dvostranski pinijev drevored, najvišje flišne klife, edino morsko laguno in soline, kjer se sol še prideluje po 700 let starem postopku?

Iz slehernega stavka, ki ga najdemo v člankih in spremljajočem arhivu, povezanem z zavarovanjem območja, je razbrati skrb do tega ranljivega, unikatnega prostora. Iz vseh veje skrb, da se prostora z vsemi njegovimi kvalitetami, naravnimi, bivanjskimi, kulturnimi, ne bi izgubilo.  Domačini so dovolj zgodaj uvideli, da varstvo narave in kulturne dediščine ni ovira za razvoj, temveč izhodišče za zdravo človeško okolje in drugačno, boljšo kvaliteto bivanja. Kljub temu, da so bili marsikdaj ogorčeni in jezni, da se kaj ne naredi prej, bolje ali drugače, so na tem vztrajali. Zavedali so se, da si ne predstavljajo Strunjana brez solin in lagune, da si v najlepšem zalivu daleč naokoli ne želijo betona, da si v morju želijo obilico rib in na vrtu ptičjega petja in tako je še danes.

Ohranjanje narave je vedno večji izziv in zavedati se moramo, da človek še nikoli ni deloval tako kvarno do narave kot v zadnjih desetletjih. Zato je prav, da pustimo določene dele našega planeta neokrnjene, točno take kot so in vanje ne posegamo, ker so prav taki najlepši in nam le taki največ podarjajo.