Kjer se srečujeta kopno in morje

Kulturna krajina z razloženo poselitvijo, mejicami in terasami, ki jih omejujejo suhozidi, omogoča kvalitetno sobivanje narave in človeka. Del nje so med drugim še danes aktivne Strunjanske soline in laguna Stjuža kot ostanek nekdanjega ekstenzivnega ribogojstva, ki skupaj zamejujejo območje slanega mokrišča, enega najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji.
Kot edino širše zavarovano območje v Sloveniji, katerega del je tudi morje, se Strunjanski polotok ponaša tudi z najdaljšim odsekom naravne obale v Tržaškem zalivu, nad katero se vzpenja geološko še vedno aktiven flišni klif. Raznovrstnost življenjskih okolij in njihova ohranjenost botrujeta izjemni biotski raznolikosti, ki nam jo lahko pomagate ohraniti s pravilnim vedenjem in upoštevanjem varstvenih predpisov.
Krajinski park Strunjan sta z namenom zavarovanja naravnih vrednot ter ohranitve biotske in krajinske pestrosti 2. februarja 1990 ustanovili občini Izola in Piran na podlagi takrat veljavnega Zakona o naravni in kulturni dediščini. Leta 1999 je bil sprejet Zakon o ohranjanju narave, nov temeljni predpis varstva narave v Sloveniji, na podlagi katerega je Vlada Republike Slovenije leta 2004 z uredbo določila meje parka ter opredelila pripadajoče naravovarstvene, upravljavske in nadzorne režime.
Javni zavod Krajinski park Strunjan, ustanovljen konec leta 2008, na območju krajinskega parka spodbuja dejavnosti v obsegu in oblikah, ki ohranjajo ali izboljšujejo stanje naravnega okolja in kulturne krajine ter hkrati omogočajo razvoj lokalne skupnosti.