Soline

Strunjanske soline so najsevernejše in najmanjše soline v Sredozemlju, kjer se sol po tradicionalnem postopku pridobiva že več kot 700 let.

Morske soline so razširjene ob obrežjih celotnega Sredozemlja, od Atlantskega oceana do Črnega morja. V 18 sredozemskih državah je danes okoli 150 solin različnih kategorij. V 90 še pridelujejo sol, medtem ko jih je 64 nedelujočih ali opuščenih. Le troje solin v Sredozemlju ima status zavarovanega območja: na Cipru, v Sloveniji in Italiji.

Strunjanske soline so nastale skozi preoblikovanje plitvine Strunjanskega zaliva z izgradnjo nasipov, kanalov in plitvih bazenov. Predstavljajo edinstven krajinski element med morjem in kopnim, med zrakom in zemljo. Njegova primarna vloga je bila prvotno gospodarska, skozi čas pa jo je nadomestila kulturna in ekološka. Danes so namreč soline ohranjevalec kulturne dediščine, predvsem pa območja varstva narave, saj predstavljajo izjemno življenjsko okolje, v katerem živijo zanimive rastlinske in živalske vrste, ki so se zmogle prilagoditi skrajnim solinskim razmeram.

To so razlogi, zaradi katerih so Strunjanske soline zavarovane kot naravni in kulturni spomenik, ki se nahaja znotraj Krajinskega parka Strunjan.

Nekateri podatki in vsebine, povezani z zgodovino in pridelavo soli, so povzeti s spletne strani Krajinskega parka Sečoveljske soline, še več informacij pa lahko pridobite v publikaciji Spoznajmo soline avtorja Iztoka Škornika.

Zgodovinski razvoj solin

Strunjanske soline so zgodovinsko del piranskih. Slednje so bile posredno omenjene že v listini, ki je nastala leta 804 na Rižanskem zboru (Rižanski placit), prvi pisni vir, v katerem so piranske soline izrecno zabeležene, pa so mestni statuti iz leta 1274. Statuti, ki navajajo soline v Sečovljah, Luciji in Strunjanu, so opredeljevali uredbo o regulaciji solin in pravicah mesta Piran do pridelovanja soli in trgovanja z njo.

Leta 1358 so v celotnih piranskih solinah po zgledu paških začeli sol pridelovati na mikrobiološki podlagi, imenovani petola, ki preprečuje mešanje soli z morskim blatom ter jo tako ohrani čisto in belo.

Leta 1460 so piranske soline postale največje in najpomembnejše na severovzhodnem Jadranu oziroma v Beneški republiki, pod katero so spadale. S prihodki od obilnih pridelkov so v solinah izvedli velika infrastrukturna dela, ki so Piranu še skoraj 300 let omogočala vzdrževanje dobrega gospodarskega položaja. Zato za Piran tudi pravijo, da je »zrasel na soli«.

Ob propadu Beneške republike leta 1797 so istrske soline prešle pod upravo avstrijske monarhije. Ta je leta 1814 sol razglasila za državni monopol in tržišče piranskih solin, ter v njihovem sklopu strunjanskih, se je razširilo. Avstrijci so takrat tudi povečali število kristalizacijskih bazenov in zgradili solna skladišča, ki so se ohranila do danes.

V začetku 20. stoletja so bile strunjanske soline še v lasti 19 lokalnih družin, dokler avstro-ogrska monarhija leta 1903 ni odkupila njihovega deleža in tako prevzela lastništvo nad celotnimi piranskimi solinami. Zaposlila je vodarje, vzdrževalce in solinarje ter tako družinski sistem pridelave soli nadomestila z državnim. Preuredila je solinski prostor in vpeljala uporabo Beauméjevega areometra za merjenje gostote slanice, modernizirala vetrne črpalke ter uvedla odvoz soli s samokolnicami.

Z razpadom Avstro-Ogrske leta 1918 so piranske soline prešle pod italijansko upravo, ki jih je znova preuredila. Leta 1945 so bile vključene v Svobodno tržaško ozemlje, po letu 1947 pa so postale del Jugoslavije. V času Socialistične federativne republike Jugoslavije so bile leta 1957 še zadnjič prenovljene, a so hkrati začele izgubljati bitko z rudniki soli.

Leta 1960 je Rudarski organ na Sekretariatu Izvršnega sveta za industrijo in obrt Ljudske republike Slovenije opredelil strunjanske soline kot del pridobivalnega prostora za izkoriščanje mineralnih surovin (morske soli) v gospodarske namene, podjetju Piranske soline Portorož pa izdal dovoljenje za njihovo izkoriščanje.

Med letoma 1961 in 1988 so se piranske soline večkrat preoblikovale in preimenovale, zaprle nekaj sektorjev za pridobivanje soli in dograjevale infrastrukturo, a večjih sprememb (na bolje) ni bilo.

Leta 1990 sta občini Izola in Piran na Strunjanskem polotoku ustanovili Krajinski park Strunjan, ki zajema tudi strunjanske soline.

Tradicionalna pridelava soli v Strunjanskih solinah

Struktura in delovanje solin

Strunjanske soline so bile zgrajene v naplavni ravnici potoka Roja. Z odlaganjem naplavin se je dvigovalo dno ob izlivu potoka in tako so nastale razmere za ureditev solnih polj.

V solinah se morska sol pridobiva z naravno kristalizacijo soli, ki poteka zaradi izhlapevanja vode pod vplivom sonca in vetra.

Da morska voda postane slanica, mora prepotovati celotno območje solin oziroma tri stopnje zgoščevanja, ki potekajo v solnih bazenih. Po funkciji se bazeni ločijo na izparilne in kristalizacijske. Morska voda se iz morja najprej vodi skozi niz izparilnih bazenov, v katerih voda iz slanice izhlapeva, koncentracija soli v njej pa posledično narašča. Kristalizacija soli poteka v zadnjem, kristalizacijskem bazenu, v katerega se vodi nasičeno slanico. Iz te se ob nadaljnjem izhlapevanju morske vode začnejo izločati kristali NaCl. To se zgodi, ko delež natrijevega klorida v slanici doseže približno 26 % oziroma ko je gostota slanice natančno 25,5 °Bé

Kroženje in transport voda

Za pridelavo soli se s plimo zajema morsko vodo iz Strunjanskega zaliva. Neželeni dotok zunanjih voda preprečujejo obrobni kanali in nasipi. Sistem transporta voda sestavljajo omrežje nalivnih in odlivnih kanalov, črpališče, zapornice za uravnavanje pretokov in glavna zapornica s povratnimi loputami za polnjenje ali praznjenje bazenov neposredno v morje ali z njim povezane kanale.

Kanali za transport voda v Strunjanskih solinah so zgrajeni iz sedimenta nekdanjih naplavin potoka Roja in so izpostavljeni eroziji. Slednja je še posebno hitra ob močnih nalivih in v času, ko so bazeni poplavljeni, vetrovi pa povzročajo valove. Da bi se erozijo omejilo, so nasipi delno obloženi z lesom ali kamnom, do določene mere pa jo zmanjšuje tudi zaraščenost večjih površin z redko in neenakomerno vegetacijo.

Morske soline so tehnološki objekt, ki ga je treba stalno vzdrževati v primernem stanju. Varovalni nasipi solin so sočasno varovalni nasipi površin v zaledju solin, kjer se raztezajo poseljeno območje, kmetijske površine in kjer vodi tudi pomembnejša cestna prometnica.

Gojenje petole

Bazeni za pridelavo slanic na območjih izhlapevanja imajo ilovnato dno, kristalizacijske grede pa imajo ilovnato osnovo, prekrito s slojem petole.

Petola je 1 do 2 cm debela, trdna podlaga, ki jo sestavljajo cianobakterije (Microcoleus chthonoplastes) in drugi mikroorganizmi, sadra, karbonatni minerali, alge in v manjši meri glina. Vloga petole je dvojna. V prvi vrsti preprečuje mešanje soli z morskim blatom na dnu kristalizacijske grede, deluje pa tudi kot biološki filter, saj zadržuje vgrajevanje železovih in manganovih ionov v sol.

Postopek pridelovanja soli z umetno gojeno mikrobiološko podlago, ki so ga v 14. stoletju k nam prinesli s Paga, je zaznamoval morda najpomembnejšo prelomnico v razvoju piranskih solin.

V naših krajih se je namreč zaradi nestalnega vremena uveljavilo sprotno pobiranje soli. Pridelek je treba čimprej spraviti na suho, da ga pogoste popoldanske plohe ne uničijo, toda ob vsakodnevnem pobiranju je solna preproga debela le za kristal, zato se s strganjem z dna kristalizacijskih bazenov sol nemalokrat onesnaži z delci ilovnate podlage.

Pri metodi pridelovanja soli s petolo pa po pripravi podlage kristalizacijskih gred površino blata v nekaj tednih naselijo alge in cianobakterije, ki kot skorjasta zaščita preprečujejo neposreden stik soli z morskim blatom in omogočijo pridobivanje čiste, bele soli brez primesi tudi v okolju, kjer je dnevno pobiranje soli nuja.

Orodje in način dela

Orodje, ki ga solinarji uporabljajo pri vsakdanjih opravilih je izdelano iz lesa, ki ni kemično obdelan ali premazan. Občasno za nakladanje in razkladanje soli uporabljajo aluminijaste lopate.

Kadar teren ne nudi dovolj višinske razlike za samodejno pretakanje vod iz višje ležečih predelov v nižje ležeče, to opravijo električne črpalke. Pri delu na kristalizacijskem območju se uporabljajo tradicionalne ročne tehnike za obdelavo ilovnatega terena ter za vzgojo petole.

Delo solinarja

Sol se v Strunjanskih solinah pobira samo v poletnih mesecih v najmanjših kristalizacijskih bazenih, toda skrb zanjo poteka vse leto.

Sredi marca, ko so pogoji primerni za bujno zaraščanje algaste preproge, pričnejo solinarji s premazovanjem kristalizacijskih gred, t.i. konciranjem (iz ital. concime = gnoj, gnojilo). Dela morajo zaključiti v začetku zadnje dekade aprila, ko je čas za utrjevanje podlage kristalizacijskih gred (v solinarskem žargonu »cavedinov«) in pripravo solnih polj na sezono. Pred konciranjem in po njem hkrati upravljajo tudi vodne režime do popolnega zaraščanja algaste preproge.

Obdobje pridelave soli poteka od maja do sredine septembra. Po uspešnem zaraščanju nove algaste preproge sledi priprava solnih polj za sezono oziroma čiščenje kristalizacijskih gred z izpiranjem in drgnjenjem z lesenimi strgali (»gaveri«). V tem času petola, prepletena z mikroorganizmi, kalcijevim karbonatom in sadro postane rjavo-črna, grobo hrapava in kompaktna (elastična in trdna).

Sezona pobiranja soli, ki traja od junija do polovice septembra, je plod vloženega truda in čas skrbi, ali bo vreme solinarjem naklonjeno. Pri tradicionalnem solinarstvu ni izključeno, da so vsi predhodni napori in stroški zaradi dežja zaman. Sicer pa solinar pobira sol z lesenim gaverom in oblikuje več nizkih in širokih kupčkov soli, kjer se sol nekoliko odcedi, odcejeno sol pa z lopato previdno natovori na voziček (»kariolo«) in jo odpelje do odcedišča, kjer jo kasneje z lopato razloži in pusti, da se dokončno posuši.

Stari solinarji niso zaman trdili, da se »sol dela pozimi«. Konec poletja se na območju kristalizacije pričnejo posezonska upravljanja vodnih režimov z regulacijo lesenih zapornic in uporabo pretoka s prostim padom ali črpališčem, zemeljska vzdrževalna in sanacijska dela na solnih poljih, zamenjava dotrajane ali poškodovane lesene opreme ter vzdrževanje infrastrukture. Dela potekajo od sredine septembra do sredine marca, in krog opravil se ponovi.

Vrste soli

Razlikujemo več vrst soli glede na čas nastanka, koncentracijo slanice pri nastanku, ter vsebnost natrijevega klorida, kalcija in magnezija v suhi snovi.

Prva sol

Nastaja na začetku sezone oziroma v obdobju, ko je sezona pogosto prekinjena zaradi dežja. Koncentracija slanice v kristalizacijskih gredah se z dolivanjem giblje okvirno med 25 in 27° Bé, minimalna vsebnost v surovini je 97 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija v njej pa je največ do 0,4 %.

Tradicionalna sol

Proizvodnja te soli poteka, ko se ob dlje časa nespremenjenem vremenu in stalnem dotoku koncentrirane slanice v postrežnice pridelava soli stabilizira. Koncentracija slanice v kristalizacijskih gredah se z dolivanjem giblje okvirno do 29° Bé, minimalna vsebnost v surovini je 95 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija v njej pa je najmanj 0,4 %.

Piranska sol

Proizvodnjo te soli omogoča daljše stabilno vreme. Koncentracija slanice je višja, giblje se med 28 in 31° Bé, kar omogoča izločanje večjih količin različnih mineralov (kalcija, magnezija, kalija, broma, železa. Pobiranje pridelka je težje, saj je sol zaradi drobnejših kristalov težko oblikovati v kup. Minimalna vsebnost v surovini je 95 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija v njej pa je najmanj 0,55 %.

Kvaliteta in mineralna sestava soli sta lahko zelo različni. Odvisni sta od kakovosti pripravljene podlage iz petole, koncentracije pripravljene slanice za kristalizacijo ter koncentracije slanice na gredah ob sami kristalizaciji, na to pa odločilno vplivata vreme in veščost solinarjev.

Solni cvet

Solni cvet nastaja v obdobjih brezvetrja na površini slanice v obliki tanke, krhke skorje iz kristalov soli bele do rahlo rožnate barve, ki tvorijo značilno navzdol obrnjeno piramidno strukturo. Nastane lahko v celotnem kristalizacijskem območju soli, vendar najkakovostnejši raste ob višjih koncentracijah slanice. Minimalna vsebnost v surovini je 96 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija pa je v njej najmanj 0,22 %.

Za solni cvet je značilna zelo majhna nasipna teža, zaradi česar v primerjavi z evaporirano soljo potrebujemo za enako težo dvakrat večjo posodo. Drobnejši kot so kristali solnega cveta, kvalitetnejši je. Če dalj časa stoji, se prične gruditi. Od ostalih vrst soli se loči po svoji puhlosti in krhkosti, saj se med prsti drobi.

Solni cvet so proslavili francoski kuharski mojstri, zdaj pa ga zaradi blagega okusa cenijo in pri pripravi jedi, zlasti tistih, ki se jih soli šele na krožniku, uporabljajo gurmani po vsem svetu.

Narava v solinah

Območje Strunjanskih solin z laguno je del evropskega omrežja ekološko pomembnih območij Natura 2000. Človek je namreč tu s solinarsko dejavnostjo vzpostavil dejavnike za biološko pestrost izredno pomembne vrste ekosistema: slanega mokrišča.

Submediteransko podnebje, visoka slanost vode v plitvih bazenih in pridelava soli na tradicionalen način ustvarjajo posebne ekološke razmere, ki omogočajo preživetje samo najbolje prilagojenim organizmom.

Za ohranjanje tega dragocenega biotopa je v Uredbi o Krajinskem parku Strunjan tako predpisano vzdrževanje in obnova, s katerima se zagotavlja nespremenjen vodni režim v solinah, z njim pa raznolikost habitatov rastlinskih in živalskih vrst, značilnih za slana, brakična ali sladka obalna mokrišča.

Živali v solinah

Strunjanske soline so skupaj z laguno Stjužo pomembno življenjsko območje za ptice. Na kratko predstavljamo za soline najznačilnejše vrste:

  • Trstni strnad je prisoten na močvirnatih območjih s trsjem, pojavlja pa se tudi v bolj suhih habitatih in vrtovih. V Sloveniji velja za redko celoletno vrsto s populacijo 200‒400 parov poleti in 1000‒2000 parov pozimi.
  • Zelenonogi martinec je sivkast pobrežnik močvirij in rečnih ustij. Razpoznaven je po dolgih zelenih nogah in dolgem, rahlo navzgor zavihanem sivem kljunu. V Sloveniji je reden preletnik, najštevilnejši jeseni.
  • Polojnik je črno-bel pobrežnik z izjemno dolgimi nogami, nekoliko daljšim vratom, ljubko zaokroženo glavo in tankim, dolgim, ravnim koničastim kljunom. Njegove rožnate noge med letom štrlijo daleč nazaj. Je poletna vrsta mnogih, pretežno priobalnih delov Evrope, prednost daje slanim močvirjem. Zadnja leta redno gnezdi tudi v Strunjanskih solinah.
  • Mala bela čaplja se redno pojavlja v laguni Stjuža in v Strunjanskih solinah. Zlahka jo prepoznamo po ostro koničastem črnem kljunu in črnih nogah z rumenim stopalom. Vitka eleganca in graciozno ukrivljen vrat sta pomembni značilnosti za razpoznavanje. Precej redkeje srečamo veliko belo čapljo, ki se od male seveda razlikuje po velikosti, pa tudi po rumenem kljunu in temno rumenih nogah. Družbo jima dela, predvsem v zimskem času, siva čaplja, ki je na tem območju ni mogoče zgrešiti.
  • Črnoglavi galeb ima zelo svetlo perje, močan in povešen rdeč kljun ter rdeče noge. Odrasla ptica ima v poletnem perju popolnoma črno glavo z izrazitim prekinjenim belim očesnim kolobarjem, pozimi pa svetlo glavo s temnim znamenjem za očesom in progastim zadnjim robom temena. V Strunjanskih solinah so črnoglavi galebi poleti prava paša za oči, saj jih lahko opazimo tudi do 300 skupaj. Poleg črnoglavega na tem območju zasledimo tudi rumenonogega in rečnega. Prav slednjega lahko zaradi podobnosti pogosto zamenjujemo s črnoglavim galebom. Glavna razlika med vrstama je v obarvanosti peruti: črnoglavi galeb ima konice kril bele, rečni pa črne.
  • Mlakarica je pogosta in široko razprostranjena vodna ptica, ki jo lahko zasledimo vse leto v zelo različnih vodnih habitatih, od odročnih močvirij in vodnih tokov do ribnikov v središču mest. Samec se v svatovskem perju močno razlikuje od skromnejše samice. Ima temno zeleno glavo z belim vratnim obročkom in rjave prsi. Hrbet in peruti so svetlo sivi. Raca je po obarvanosti podobna samicam drugih račjih vrst, ki se hranijo na gladini, prepoznamo jo po temni kapi, temni očesni progi in oranžnorumenem kljunu. Njeno perje ima značilen grahast vzorec, ki je varovalnega pomena zlasti tedaj, ko samica vali jajca.
  • Vodomec je nenavaden ptič, živ dragulj, ki ga največkrat opazimo kakor bleščeče modro pojavo, ki leti nizko nad vodo. Omejen je na potoke in reke, vendar ga pozimi srečamo tudi v Strunjanu, na solinah in v laguni. Barve njegovega perja so zelo izrazite, zgoraj je modrozelen, v predelu trtice živo moder, spodaj pa živo oranžnordeč.

Vendar ptice še zdaleč niso edine solinske prebivalke. V plitvi slani vodi živi veliko manjših živali, kot so mnogoščetinci, rakci, školjke, ličinke nekaterih vrst muh in še cela vrsta bitij, ki so vabljiva hrana za ptice.

  • Školjka užitna srčanka (Cerastoderma glaucum) naseljuje muljaste in peščene usedline z ostanki lupin. Navadno živi v gostih populacijah v lagunah, ob ustjih rek, v ribnikih ter kanalih solin, kjer rije tik pod površino, tako da je deloma zakopana, njen zgornji del pa moli iz peska. Kadar jo morski valovi izvržejo na obalo, skoči nazaj v vodo, opirajoč se na nogo. Lupina užitne srčanke je močno rebrasta, debela in polkrožna, obarvanost pa variira od belkaste do umazano sivkaste oziroma na zadnjem delu olivno zelene barve. Školjka, ki je široko razširjena po Jadranu, zraste do velikosti 5 cm in je tudi gospodarsko pomembna. Je užitna, vendar se pogosteje uporablja kot vaba za lov rib in za izdelavo spominkov.
  • Krtji rak ali škardobola (Upogebia litoralis) živi zakopan v blatnih rovih, ki si jih koplje predvsem na položnih ilovnatih obalah, kot so vodoravne gole površine okoli istrskih solin ali dno lagune, ki so ob oseki na suhem. Rove zapuščajo večinoma ponoči. Telo raka je zelo podolgovato in mehko, bele, izjemoma rožnate ali modrikaste barve. Naše vrste rakcev zrastejo do 5 cm.
  • Slanarica (Ephydra riparia) je kovinsko zeleno bleščeča muha, ki jo najpogosteje najdemo na solinah ter na obalah, kjer je veliko naplavljenih alg. V družini muh slanaric je okoli 1000 predvsem tropskih in severnoameriških vrst, v Evropi jih beležijo 200 vrst. Živijo na travah in drugi vegetaciji na vlažnih mestih ali v bližini tekočih in stoječih voda, ličinke pa tudi v steblih in listih vodnih rastlin v sladki in slani vodi.
  • Mnogoščetinec Notomastus latericeus sodi med pritrjene mnogoščetince in je daleč najpogostejša vrsta iz družine kapitelid. Najdemo ga po vsem slovenskem morju. Najraje živi na mehkem sedimentnem dnu, v katerem koplje začasne spiralaste rove in s tem pomembno pripomore k obračanju in zračenju vrhnje plasti morskega dna. Je detritofag, kar pomeni, da se prehranjuje z organskim drobirjem, ki ga z dna požira večinoma pomešanega s peskom in muljem, s tem pa pospešuje vračanje razpadlin nekdaj žive snovi v življenjski krog.
  • Solinarka (Aphanius fasciatus) je do 5 cm velika ribica, ki živi v solinah, pa tudi v jarkih ob morju in na izlivnih delih rek. Hrani se s solinskimi rakci in drugimi manjšimi nevretenčarji. Samček je pisan, prečno progast in z rumenimi plavutmi, na repni plavuti ima izrazito pokončno temno progo. Še posebej v času drstenja je zelo lepo obarvan in se v tem razlikuje od manj vpadljive samičke. Poleti je teh rib v solinah več sto tisoč, a jih veliko v tem času tudi pogine. Z njimi se najpogosteje prehranjujejo čaplje in galebi. Zimo preživijo zarite v mehkem solinskem blatu ali pod gosto algasto preprogo.

Rastline v solinah

Slanuše ali halofiti, kot imenujemo slanoljubne rastline, so prilagojene življenju v prsti z znatno višjimi koncentracijami mineralnih snovi v primerjavi z običajnimi tlemi. Slana tla lahko najdemo tako na celini kot ob morski obali.

Kontinentalna slanišča so skozi geološko zgodovino nastajala kot posledica izrazito suhe klime, s površja pa so se s tektonskimi premiki prestavila v podzemlje in danes se izkoriščajo za rudnike soli. V sodobnem času pa je veliko površin postalo slanih zaradi človekovega prekomernega izkoriščanja tal z intenzivnim kmetovanjem in namakanjem prsti. Kontinentalnih slanišč v Sloveniji ni, nam najbližja so v najbolj sušnih predelih Panonske nižine, denimo v osrednji Madžarski in v Vojvodini, zato slanuše pri nas srečamo samo ob morski obali.

Najlepši sestoji so razviti v solinah (Strunjanske in Sečoveljske) in na obalnih mokriščih (Škocjanski zatok, okolica Ankarana), posamezne rastline pa je najti tudi na naravnem kamnitem obrežju ter na valobranih, v starejših pristaniščih in drugih oblikah antropogene obale.

Na rastiščih halofitov pri nas od soli prevladuje natrijev klorid. Običajne rastline so na povečano prisotnost natrijevega klorida (in ostalih mineralnih snovi) občutljive, v takšnih razmerah je zaradi povišanega osmotskega tlaka v tleh onemogočen prenos vode iz okolice v rastlinske celice. Poleg tega so velike koncentracije soli za rastline lahko strupene, saj ioni otežujejo nekatere biokemijske procese v njih. Slanuše so se prilagodile tako, da z izločanjem odvečne soli skozi žleze ali uravnavanjem osmoze v svojih celicah lahko nadzorujejo količino soli v svojih tkivih.

  • Grmičasta členjača (Sarcocornia fruticosa) je sočnica z listi, zakrnelimi do luskic. Je trajnica in ima spodnji del stebla rahlo olesenel. V času cvetenja ni posebej opazna, saj so drobni zakrneli cvetovi ugreznjeni v mesnate poganjke, iz katerih molijo le prašniki. Zagotovo pa pritegne našo pozornost jeseni, ko se obarva rdeče. Cveti od julija do oktobra.
  • Navadni osočnik (Salicornia europea) je v Strunjanskih solinah najbolj razširjena slanuša enoletnica. Steblo rastline je mehko in sočno, zato so solinarji osočnik uporabljali tudi v prehrani. Iz njega so pripravljali okusno solato, ki so ji rekli »sburjon«. Cveti od julija do septembra, enako neopazno kot členjača.
  • Obmorski oman (Inula crithmoides) navadno raste na skalnati obali. Ker je te v Sloveniji bolj malo, ga pri nas najdemo povečini na umetno ustvarjeni obali (v pristaniščih, na pomolih ipd.), kjer je precej pogost. V Strunjanskih solinah uspeva v šopih na večjih in suhih nasipih, ob večjih kanalih, posamič pa tudi v ruševinah starih solinarskih hiš. Cveti od junija do septembra.
  • Ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium) je trajnica z močno koreniko, zimzelenimi, trdimi in usnjatimi listi ter drobnimi vijoličastimi cvetovi. Skozi solne žleze na površini listov izloča sol, ki je ob suhem vremenu vidna v obliki kockastih kristalov. Nekoč so mrežico nabirali za suho cvetje in jo s tem ogrozili. Cveti od julija do septembra.
  • Modrikasti pelin (Artemisia caerulescens) je halofit bolj sušnih tal in je pogost povsod ob obali, še posebej v združbi z ozkolistno mrežico, pa tudi s tolščakasto lobodo (Atriplex portulacoides). Za nepoznavalca sta si slednji rastlini precej podobni, vonj med prsti zdrobljenega lista pa pelin kaj hitro izda. Cveti od septembra do oktobra.
  • Obmorska nebina (Aster tripolium) je pogosta vrsta ob obali, ne gradi pa večjih sestojev. Je značilna vrsta v somornici, ki uspeva na solinskih nasipih. Nebine cvetijo od junija do oktobra in z nektarjem hranijo še zadnje metulje, ki jih je opaziti pred zimo. Zanimivo pa je, da posamezne cvetoče primerke najdemo tudi pozimi.

Med pogostimi slanoljubnimi cvetnicami v Krajinskem parku Strunjan je še primorski slanorad (Suaeda maritima), ki ga najdemo v skoraj vseh tipih sestojev. Za razliko od večine halofitov v Sloveniji slanorad ni uvrščen na Rdeči seznam ogroženih vrst, zato pa na tem, poleg skoraj vseh zgoraj predstavljenih rastlin, najdemo še morsko nitnico (Spergularia marina), močvirsko slanovko (Puccinellia palustris) in zakrivljeno ozkorepko (Parapholis incurva).

icon
icon
icon
icon