Kulturna krajina

Najstarejši dokazi o poselitvi Strunjanskega polotoka segajo v antično obdobje in so bili najdeni na območju sv. Basa in Rta Ronek: rimska villa rustica (posestvo s kmečko hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji), pomoli nekdanjega pristanišča, ki so po dvigu vodne gladine skozi stoletja zdaj potopljeni, ter manjše posamezne arhitekturne ostaline.

V arhivskih virih se prostor začne omenjati v 11. stoletju, ko ga oglejski patriarh Popon prepusti oglejskemu samostanu Svete Marije. Leta 1284 se med vire prvič zapiše tudi krajevno ime Strugnano, ki izhaja iz latinske besede Stronnianum v pomenu »Stronijevo«. Ker je bil v 4. in 5. stoletju pogost običaj poimenovanja območij po lastnikih velikih posestev, smemo sklepati, da je bilo Stronnianum poimenovanje za posest v lasti osebe po imenu Stronij (lat. Stronnio). Končno pa je bil iz italijanskega toponima izpeljan še slovenski – Strunjan.

Kraj je skozi stoletja živel v tesni soodvisnosti s sosednjim Piranom. Medtem ko se je Piran na temeljih poznoantičnega naselja zgradil v značilno srednjeveško mesto, je bil Strunjan z odličnimi klimatski pogoji za solinarstvo ter z rodovitno zemljo za pridelovanje poljščin, vrtnin in sadja, oljk in trte ves čas njegovo naravno gospodarsko zaledje.

Kmetovanje je bilo v času razcveta Trsta konec 18. stoletja in do konca druge vojne sploh ključna gospodarska dejavnost kraja. Strunjančani so na tržaške tržnice z ladjami vozili predvsem zgodnje vrtnine in sadje, ki so zaradi posebne mikroklime odlično uspevali na prisojnih parcelah in terasah. Pozneje so se kmetje intenzivneje usmerili v pridelavo olivnega olja, vina in kakijev, pred leti pa so se lotili še pridelave artičok in razvili gojišča školjk v priobalnem pasu.

Za položaj Strunjana, ki je bil za večje prevoze vezan na pristanišče v Piranu, je bila v začetku 20. stoletja izjemnega pomena izgradnja ozkotirne železnice Trst – Poreč z železniško postajo v kraju. Ta je z vzpostavitvijo ugodnejših kopenskih trgovskih zvez omogočila gospodarski napredek vse Istre, predvsem celinskih, višje ležečih predelov, ki so bili dotlej malodane odrezani od priobalnih mest.

V tem času je v Strunjanu zraslo tudi nekaj vil in penzionov. Čeprav je bila železniška linija v zgodnjih tridesetih letih ukinjena, se je gradnja različnih turističnih objektov v Strunjanu nadaljevala, saj je izgubljene železniške povezave nadomestil promet z motornimi vozili, napredek pa je navdihoval in spodbujal oživljeni turizem v sosednjem Portorožu.

Prelomna sprememba v razvoju Strunjana in okolice je bilo leta 1990 zavarovanje območja kot Krajinskega parka Strunjan z občinskima odlokoma Izole in Pirana ter zavarovanje na državni ravni leta 2004. Cilj ustanovitve Krajinskega parka Strunjan je bil spodbujanje trajnostnega razvoja, ki bo usklajen z varstvom naravnih vrednot ter ohranjanjem biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti ob hkratnem zagotavljanju razvojnih možnosti za njegove prebivalce.

Ta dvostranski drevored 110 pinij, je najdaljši in najbolje ohranjen v Sloveniji. Leta 2004 je bil zaščiten ter razglašen za naravni spomenik.

Če bi med letoma 1930 in 1940 stali na tem mestu v Strunjanski dolini, bi videli, kako ta počasi dobiva današnji videz. Po letu 1935, ko je po dobrih treh desetletjih skozi Strunjan nehala voditi železnica, je njeno vlogo povezovanja obmorskih krajev z istrskim zaledjem prevzela cesta. Po izgradnji prometnice Koper-Izola-Portorož so ob slednji zasadili pinije, ki jih lahko občudujemo še danes.

Zanimivosti

• Pinija (Pinus pinea) ni dolgoživa drevesna vrsta, saj redko preseže starost 150 let. Zraste do 25 m visoko.
• Zaradi užitnih semen (pinjol) jo človek sadi že najmanj 6000 let. Semena imajo visoko hranilno vrednost (39 % beljakovin, 50 % maščob) in zasedajo pomembno mesto v sredozemski kuhinji.
• Storži in semena dozorijo šele tri leta po oprašitvi. Pinjole že od nekdaj veljajo za afrodiziak, storž pa je že v antiki dobil svoje mesto tudi v likovni umetnosti, kjer največkrat simbolizira plodnost.

Škof Paolo Naldini je leta 1700 v svojem izjemnem delu Corografia ecclesiastica (Cerkveni krajepis) v Strunjanu omenil več cerkva: večjo cerkev Sv. Device Marije ter cerkvice sv. Krištofa, Sv. Duha in sv. Basa. O manjših danes obstajajo samo fotografski oziroma pisni dokazi, cerkev, posvečena Materi Božji pa še vedno kraljuje na vrhu klifa kot najbolj priljubljeno romarsko središče Istre.

Prvotna cerkev je na tem mestu stala že okoli leta 1200. Na karti iz piranskega občinskega arhiva iz let 1200‒1210 je z zapisom »Planus seu planetus S. Mariae« (Na ravnici Matere Božje) že označeno kmečko naselje, ki jo je obdajalo in se po njej imenovalo. Za cerkev so skrbele redovnice benediktinke iz samostana pri cerkvici sv. Basa, po njihovem odhodu iz teh krajev leta 1212 pa so slabo desetletje zatem skrb za cerkev prevzeli patri benediktinci iz samostana onkraj solin, ki so se v njej zbirali k molitvi, kadar so delali v okoliških vinogradih.

Prvo večjo prenovo stavbe je leta 1463 omogočila donacija bogate vdove iz Pirana Osvalde Petronio Barcazze, ki je sklenila cerkev na svoje stroške popraviti. Po njej je ta za nekaj časa dobila ime Barcazza. Ko so tudi benediktinci zapustili samostan, je nadzorstvo nad cerkvijo prevzel piranski kapitelj.

Leta 1512 naj bi se čuvajema vinogradov pri cerkvenih vratih prikazala Marija in potožila, da so pozabili nanjo, saj da je njej posvečena stavba v slabem stanju. Svetišče so zato v naslednjih desetletjih obnovili in povečali ter preimenovali v Cerkev Marijinega prikazanja.

Čudežni dogodek, zaradi katerega je cerkev kmalu postala najpomembnejša istrska božjepotna cerkev, je okoli leta 1520 slikar Francesco Valerio naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar, na stenah cerkve pa visi deset velikih platen s prizori iz Marijinega življenja, od rojstva do poveličanja, ki jih je med leti 1656 in 1671 naročil, morda celo ustvaril piranski župnik Tomaž Gregolin.

Leta 1907 so skrb za strunjansko svetišče prevzeli frančiškani italijanske province Trento in ob štiristoletnici Marijinega prikazanja dali strunjansko milostno Marijino podobo z dovoljenjem tedanjega papeža Pija X tudi kronati.

Leta 1955 je upravljanje cerkve prešlo v roke slovenskih frančiškanov province Sv. Križa. Potem ko so ti leta 2014 odšli iz Strunjana oziroma cerkve, je strunjansko župnijo in samostan prevzela koprska škofija.
Zelo bogata nesnovna dediščina, povezana z legendo o prikazovanju, romanji, procesijami in čudežnimi rešitvami zajema pripovedi, spomine, pesmi, podprta je z vrsto ilustrativnih slikarij in votivnih podob, ki se hranijo v cerkvi.
Dogodek Marijinega prikazanja se od nedavnega znova obeležuje tudi s procesijo bark, ki Marijin kip prepelje iz Izole v strunjanski božji hram.

Na robu klifa, nad zalivom se že od leta 1600 dviga mogočen kamnit križ, za mornarje opozorilo o bližini kopnega in znamenje, kje stoji cerkev Marijinega prikazanja. Včasih so namreč ladje, ko so plule mimo križa, imele navado zatrobiti Mariji v pozdrav, mornarji pa so se pokrižali in se pri njej priprosili za srečno vrnitev. In prav na mestu, kjer stoji križ, naj bi se po ustnem izročilu nekega davnega 15. avgusta zgodil čudež.

Divjal naj bi strašen vihar in ladje na morju bi najverjetneje potonile, če se nad Mesečevim zalivom ne bi prikazala Marija. Morje se je takoj umirilo, vihar ponehal, mornarji pa so bili rešeni. Še danes krožijo zgodbe o stopinjah in solzah, vtisnjenih v skalo, kjer je Marija jokala, da bi rešila mornarje.

Leta 1912, ko je bil križ že precej zdelan, so ga skupaj obnovili patri frančiškani in mornarji, vendar se je nekaj let pozneje zaradi močne burje podrl. Zamenjali so ga z večjim in močnejšim ter mu dodali podstavek in zaščitno ograjo.
Z mesta križa se ponuja tudi čudovit razgled na obalo pod klifom in Tržaški zaliv, ob jasnem vremenu pa celo na Triglav.

V Krajinskem parku Strunjan lahko opazujemo veliko različnih vrst dreves, a le eno ima za domačine poseben pomen. Gre za mogočen hrast, izjemnih dimenzij, najvišji med okoliškimi drevesi, ki stoji na vrhu klifa. Ustno izročilo pravi, da je v njega večkrat udarila strela, vendar je udarcem vedno uspešno kljuboval in preživel vse do danes. Hrastova moč in trdoživost je veljala za sveto, zato so ga imeli za stražarja Strunjana. Da bi ga obvarovali pred posekom ali izkoriščali, sta ga dva čuvaja vedno budno nadzorovala.

Strunjanski polotok predstavlja v okviru slovenske obale prostorsko enoto, ki je ostala v zatišju pred intenzivno urbanizacijo in industrializacijo. Polotok in deloma že v soline spremenjen Strunjanski zaliv, ki se odpira na koncu Strunjanske doline, predstavljata zaključeno krajinsko enoto z elementi tako prvobitne kot kultivirane narave, ki jo zaznamujejo naravne posebnosti in pričevanja človekovega dela.

Strunjan je edino ohranjeno naselje razloženega tipa na slovenski obali, z značilno primorsko ruralno arhitekturo iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Sestavljajo ga zaselki Sv. Duh, Baredi, Karbonar, Dobrava, Dolina, Sangueterra, Ronek, Marčane, Borgola in Štancija.

Oblika strnjene poselitve izrazito mediteranskega tipa se tu nikoli ni razvila. Hiše so raztresene daleč vsaksebi po terasastih pobočjih okoliških vzpetin, redki ter atipični so primeri vzporednih domačij ali domačij v gruči, saj so kmetije precej velike (okoli 25 ha), hiša pa je navadno stala v njenem osrednjem delu.

Najznačilnejši element agrarne pokrajine Koprskega primorja pa so kulturne terase. Preprečujejo čezmerno erozijo prsti ob obsežnih nalivih in zadržujejo vlago globlje v prsti v času poletnih suš. V Strunjanu so značilne vinogradniško-poljedelske, sadjarsko-vrtnarske in predvsem čiste vrtnarske terase. Te so najprimernejše za vzgojo zgodnjih vrtnin.

Kmetijska pobočja, spremenjena v terase, so najpogosteje podprta s suhozidi. To so zidovi, izdelani iz zloženega kamna brez veziva, ki dajejo življenjski prostor številnim živalskim vrstam.

Nekaj več o suhogradnji si lahko ogledate na spodnjih povezavah:

• Video o suhogradnji, ki ga je izdelal Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine.
• Priročnik za suhogradnjo.

V začetku 20. stoletja je bil Strunjan znan predvsem po pridelavi zgodnje zelenjave in sadja, ki so ju kmetje z barkami redno vozili prodajat v Trst. Zelo cenjene so bile jagode, po katerih je dišala vsa Strunjanska dolina, pa češnje, marelice in breskve, pozneje so se domačini osredotočili še na pridelavo oljčnega olja in vina ter artičok, ki so sicer na istrski obali avtohtone rastline. Zadnjih nekaj deset let pa prav posebno mesto na Strunjanskem polotoku zaseda sadež kaki.

Kaki (Diospyros kaki) ali japonsko zlato jabolko, kot ga še imenujejo, je v naše kraje, naprej na Primorsko, prišel iz Italije, v letih pred drugo svetovno vojno. Na Obali ga je prvi sadil Stanislav Knez, čigar družina je še danes med največjimi pridelovalci tega sladkega sadeža v Sloveniji. Stanislav je bil italijanski vojak, in ko se je z bataljonom vračal iz Libije, je med postankom na Siciliji prvič videl plantažo kakijev. Čim je prispel domov, si je od očeta izprosil denar za nakup sadik in leta 1939 v Strunjanu posadil prvo kakijevo drevo.

Nasadi do leta 2001 niso vračali velike naložbe, vendar je Stanislav dočakal, da se je tudi drugod po Sloveniji začelo ceniti to sadje. Danes se v strunjanskih nasadih pridela kar tretjina vseh slovenskih sadežev, kakiju pa je v začetku novembra, zdaj že kar tradicionalno, posvečen tudi praznik.

Ljudje že tisočletja v svoji neposredni bližini gojimo rastlinske vrste, od katerih imamo koristi. Navsezadnje so se naši predniki prav zaradi tega lahko ustalili in začeli graditi civilizacijo. In če so nekoč ljudje to počeli za golo preživetje ter uporabljali vrste, ki so uspevale v njihovi bližnji okolici, je danes precej drugače, ko drevesa, grmovja in cvetnice pogosto sadimo le za okras. Bolj kot domače, nas s svojo drugačno lepoto pritegnejo tuje, eksotične vrste.

Ko človek prenese neko vrsto iz njenega naravnega okolja v takšno, v katerem rastlina prej ni bila prisotna, govorimo o tujerodni vrsti. Ker ta na nove življenjske pogoje navadno ni prilagojena, brez pomoči človeka v večini primerov propade. Kadar pa se znajde v okolju, podobnem njenemu izvornemu, lahko v njem tudi samostojno obstane. Takih vrst je v našem naravnem okolju kar nekaj in za številne od njih se sploh ne zavedamo, da so bile prinesene od drugod.

Na naši obali so tako tujerodne skoraj vse prave sredozemske vrste, vključno z oljko, lovorjem in pinijo. Slednjo človek uspešno razširja že tako dolgo, da je njen točen izvor danes uganka. Večina rastlinskih vrst na naših vrtovih je tujerodnih, iz živalskega sveta pa nam je izmed tovrstnih organizmov verjetno že vsem dobro poznan tigrasti komar.

Včasih se zgodi, da se tuja in domača vrsta pojavita v istem okolju, v katerem si delita tudi podobne življenjske vzorce. Če je v takšnem primeru nova vrsta agresivnejša pri zagotavljanju življenjskega prostora – ali, pri živalih, pri iskanju hrane –, če se uspešneje razmnožuje, ob tem pa kot novinka ostaja še brez naravnih sovražnikov, začne izpodrivati domorodne vrste in spreminjati dejavnike v okolju, v katerem živi. Nekatere, denimo, s svojim razraščanjem in odpadlim listjem zakisajo tla in jim spremenijo pH, tako da sosede v okolici težje uspevajo, druge so pionirske vrste in kot take prve zarastejo gola tla (ali goličave po požaru, ki je velikokrat naraven pojav), s tem pa avtohtonim rastlinam odvzamejo prostor. Takšne vrste imenujemo invazivne tujerodne vrste.

Da bi bila težava še večja, se invazivnosti večinoma ne da napovedovati in jo opazimo šele, ko se v naravi že dogaja. Invazivne tujerodne vrste so se razširile večinoma naključno, ko so pobegnile z naših vrtov, včasih pa smo jih v naravo izpustili tudi namerno, ne zavedajoč se škode, ki jo lahko povzročijo domačim vrstam in našemu naravnemu okolju. Tak primer so sladkovodne želve rdečevratke (Trachemys scripta elegans), ki so se jih lastniki naveličali in jih zapustili v bližnji mlaki ali bajerju, s tem pa zapečatili usodo naše domače sladkovodne želve – močvirske sklednice (Emys orbicularis) –, saj jo rdečevratka zdaj uspešno izpodriva iz njenega življenjskega prostora.

Da bi preprečili širjenje organizmov, ki uničujoče vplivajo na biotsko raznovrstnost, bi morali pred vnosom katerekoli tuje rastlinske ali živalske vrste v naše okolje najprej pridobiti podatke o njeni invazivnosti, še najbolje pa bi bilo, če bi namesto nje izbrali podobno domorodno vrsto. Ne nazadnje je ta najbolje prilagojena našemu okolju in bo najverjetneje preživela tudi izredne vremenske razmere, ob morebitnem 'pobegu' ali izpustu pa ne bo povzročala zaznavnih sprememb v naravi.

Veliko informacij o tujerodnih vrstah in njihovi problematiki kot tudi o možnostih njihovega nadomeščanja z domačimi vrstami podobnih lastnosti je na voljo tukaj.

V Strunjanu so v preteklosti lovili ribe z vlačilno mrežo, imenovano trata. Spomladi, ko so se prišle k obali drstit sardele, so jih ribiči z barkami obkrožili, nato pa z nogami topotali po podu lesenih plovil, da so sardele prestrašili in jih napodili v mrežo, s katero so prej zagradili priobalni del morja. Delo je bilo težaško, saj so morali trato držati in vleči z rokami. Ko so v bližnji cerkvi slišali topot, so začeli zvoniti, in z okoliških njiv so pritekli moški in otroci pomagat pri vleki mreže iz morja. Za plačilo je vsak dobil zvrhano kapo rib.

Danes ribiči lovijo v priobalnem pasu parka nekaj mesecev na leto. Z manjšimi barkami in mrežami ulovijo manjše količine večjih rib, v preostalem delu leta pa imajo ribje populacije možnost, da se okrepijo.

V strunjanskem mandraču je v zadnjih desetih letih imelo dovoljenje za gospodarski ribolov šest ribičev. V tem obdobju so med ulovljenimi ribami po številčnosti prednjačile naslednje vrste: morski list, sipa, orada, iverka, ribon, brancin, škarpena in glavati cipelj. Pojavnost rib se iz leta v leto spreminja, zaradi majhnosti vzorca pa je težko ugotoviti, kaj temu botruje.

Poleg ribištva je dodaten vir zaslužka za domačine še školjkarstvo. Na območju parka so nekdaj gojili dve vrsti školjk, nabirali pa so tudi marsikatero drugo, danes zavarovano vrsto.

Sprva je bilo v Strunjanskem zalivu školjčišče navadne ostrige (Ostrea edulis), ki je bila cenjena tudi na dunajskem dvoru, v sedemdesetih letih 20. stoletja pa so jo nadomestili z japonsko koritasto ostrigo (Crassastrea gigas), ker raste hitreje in se zna bolje prilagajati novemu habitatu. Pravzaprav se je v našem okolju tako zelo udomačila, da je kmalu postala celo invazivna morska vrsta.

Druga vrsta školjke, ki jo v Strunjanskem zalivu gojijo še danes, je klapavica(Mytilus galloprovincialis). Ta je na Jadranu poznana pod več kot 30 imeni, kar priča o njenem velikem pomenu za gospodarstvo tega območja. V Evropi jo kot gojeno vrsto omenjajo že leta 1235, nasade klapavic naj bi poznali celo v antiki.

Leta 1981 je Občina Piran izdala dovoljenje za komercialno gojenje užitne klapavice v Strunjanskem zalivu. Na tem območju se ekstenzivna marikultura izvaja brez uporabe krme, saj školjke iz morske vode s filtriranjem dobijo vse, kar potrebujejo za rast in razvoj. Gojitvene parcele obsegajo skupno 11 ha, kar je skoraj enako površini 15 nogometnih igrišč, letni pridelek klapavic pa znaša od 200 do 300 ton.