Sončiti se pod klifom je nevarno!

Osnova projekta so bile geološke in inženirskogeološke terenske raziskave, ki so obsegale natančen popis kamninske zgradbe flišnih sten, geološko kartiranje, meritve parametrov razpok ter popis stanja plazov in pobočnih premikov. V laboratoriju so preučili geomehanske lastnosti kamnin (enoosno tlačno trdnost ter strižno trdnost), ki so pomembne za razumevanje odpornosti kamnin na erozijo. Z metodami daljinskega zaznavanja (s fotogrametrijo, ki smo jo izvajali z brezpilotnimi letalniki oz. droni ter z laserskim oz. lidarskim skeniranjem) so preučevali spremembe površine klifov v ločenih časovnih intervalih. Rezultate so integrirali v GIS okolju, kjer so izdelali različne karte ogroženosti.

Rezultati kažejo, da so za erozijo najbolj dovzetni izpostavljeni nezaščiteni obalni odseki, ki ležijo tik ob morju, so strmi in niso poraščeni. Zelo pogosta procesa, ki se dogajata na klifu, sta spodjedanje trših plasti peščenjakov in tudi debelejših apnenčastih plasti ter z njim povezano padanje večjih skal in kamenja.

Tovrstni procesi so se dogajali in se bodo tudi v prihodnosti še bolj pogosto, saj prihaja do bolj intenzivnih padavin, vetra, dvigovanja morja in ostalih posledic podnebnih sprememb. Samo v zadnjih nekaj letih je bilo namreč zabeleženih kar nekaj podorov, zadnji npr. ob avgustovskem padavinskem dogodku leta 2023, ko se je v Zalivu sv. Križa, sprožil podor blokov iz apnenčaste plasti z vrha klifa, kjer so skale presekale sprehajalno pot in padle v morje na vznožje. Sedem večjih skal ima prostornino med 0,4 in 2,6 m³ oz. preračunano v maso približno 1 do 6 ton, česar vegetacija na pobočju ni mogla zadržati. V bližini, pod strunjanskim križem, se je konec leta 2019 sprožil večji skalnat podor s prostornino okoli 2000 m³, kar je bil tudi izredno hiter in nevaren dogodek.