akomur, odraslemu ali otroku, pikapolonica predstavlja sinonim za srečo. Ta majhen hrošček, za katerega so značilna rdeča krila s sedmimi črnimi pikami, je izredno koristen, saj med drugim ščiti rastline pred listnimi ušmi.
Morebiti bi jim, za vso srečo, ki so nam jo sedempikčaste polonice namenile, sedaj mi pomagali poiskati njihovo srečo. Okoli leta 1980 so namreč v Evropi začeli s poskusom introdukcije tujerodne vrste, harlekinske polonice z namenom biološkega nadzora listnih uši v nasadih. Slednja se je hitro razširila po območju celotne Evrope in zadnjih deset let biva že tudi v Sloveniji. Do naših sedempikčastih polonic, kot tudi do ostalih vrst avtohtonih polonic, pa se obnaša precej požrešno. Harlekinske polonice ne jedo le listnih uši, v slast jim gredo tudi ličinke ostalih polonic, naših avtohtonih, ko pa zmanjka ostalega pojedo tudi ličinke lastne vrste. Harlekinska polonica prenaša enocelične parazite, ki njej ne povzročajo težav. Naše domorodne polonice se z enoceličnimi paraziti harlekinskih polonic okužijo med hranjenjem z njihovimi ličinkami in v dveh tednih poginejo. Harlekinska polonica je zato umeščena na evropski seznam 100-ih najbolj škodljivih tujerodnih in invazivnih vrst. Harlekinsko polonico je zaradi variabilnosti vzorca težko določiti, saj v Sloveniji poznamo okoli 70 vrst polonic. V grobem lahko rečemo, da ima več pik kot naša avtohtona sedempika, najpogosteje deset, lahko pa jih sploh nima (glej fotografijo variacij).
Kot vidimo, ne prinaša vsaka rdeča suknjica sreče in sedaj potrebujejo več kot srečo naše domorodne pikapolonice.
Vir fotografije: Wikipedia