Marsikdo jo imenuje kar »rumena marjetica«, pravo ime pa ji je topinambur. Ima pa še mnogo imen kot so gomoljasta sončnica, jeruzalemska artičoka, laška repica oz. lašica, sladki krompir ali svinjska repa, ki so si resnično zelo različna in nosijo različne kontacije. V sorodu je samo s sončnico, s krompirjem, artičoko in repo, pa ni.
Topinambur sicer izvira iz Severne Amerike, zato nas ne preseneča, da so ga prav Indijanci uporabljali za pripravo jedi.
K nam so rastlino prinesli v 19. stoletju. Iz gomolja poženejo stebla, ki zrastejo precej visoko, od 1,5 pa vse do 3 metrov višine. Stebla so hrapava in listi so porasli z dlačicami. Na koncu stebel je socvetje, ki ima rumene cvetove podobne sončnici, le bistveno manjše. En cvet ima v povprečju okoli 5 cm premera. Danes je znan predvsem zaradi njegovega užitnega gomolja, s katerim lahko popestrimo prehrano.
Pozno jeseni ga lahko opazimo rasti naokrog po Krajinskem parku Strunjan. Ker je tujeroden in se hitro razrašča, bi si želeli, da ga ne bi bilo, saj tako kot do sedaj predstavljene vrste, tudi topinambur velja za invazivno vrsto. Zelo je odporen proti različnim boleznim, prav tako ni povdržen glivičnim okužbam. Ko je enkrat v zemlji, se zaradi vegetativnega načina razmnoževanja hitro razrašča in širi. Tudi mraz mu ne škodi, saj prenese do -30 stopinj. Izkoreninjanje te rastline je torej »Sizifovo delo«.
Če je že tukaj in očitno je, se ga ne bomo zlepa rešili. Če nič drugega ni strupen in lahko zelene dele uporabimo za krmo ali gnojilo, gomolje pa tudi uživamo, obenem pa krasijo rumene barve njegovih cvetov jesenske mesece.
Povzeto po http:
//www.bf.uni-lj.si/fileadmin/users/1/agronomija/Katedra/POZABLJENE_POLJ%C5%A0%C4%8CINE_topinambur.pdf