Klif

Z besedo klif označujemo zelo strmo, vertikalno in včasih tudi previsno steno, sestavljeno iz kamnin ali nevezanih sedimentov, ki se nahaja na stiku kopnega in morja.

Strunjanski klif, tako kot večino naše obalne regije in celotno območje Krajinskega parka Strunjan, gradijo flišne kamnine srednje eocenske starosti. Fliš ni ena sama kamnina, ampak ciklično zaporedje več kamnin, ki so nastale pred 40 milijoni let v globokem morju. Podvodni plazovi, ki so se sprožali ob potresnih sunkih, močnih nevihtah ali cunamijih, so odnašali mešane sedimente in jih odlagali na dno globokega morja: spodaj večje drobce, pri vrhu pa najfinejši material. Iz tako nakopičenih sedimentov so s strjevanjem nastale flišne kamnine. Kasneje se je zaradi tektonskega delovanja morski bazen zožil, morje se je umaknilo, flišne kamnine pa so se prelomile, nagubale in dvignile na površje, kjer jih lahko občudujemo še danes.

Posamično ciklično zaporedje v flišni kamnini se začne z grobozrnatimi konglomerati, ki jim običajno sledijo peščenjaki, zaključi pa se ponavadi z drobnozrnatimi muljevci oziroma laporovci. Posamezne plasti kamnin v fliših so različnih debelin, v Sloveniji so povečini dokaj tanke (debele od nekaj cm do nekaj 10 cm).

Posebnost flišnih kamnin na slovenski obali je v tem, da se v zaporedjih kamnin pojavljajo posamezni sloji apnenca, ki ponekod dosegajo debeline tudi do več metrov, zato jim rečemo kar megaplasti.

Vse od svojega nastanka Strunjanski klif nenehno spreminja svojo podobo. Tektonski premiki so oblikovali slikovite prelome, gube in razpoke, ki so najintenzivneje izraženi na Rtu Strunjan na zahodu in Rtu Kane na vzhodu, na površje pa najmočneje vplivajo procesi preperevanja in erozije, v katerih nastajajo erozijski jarki, žlebovi in druge za klif značilne naravne oblike.

Razpoka je presledek v kamnini, ki je nastal zaradi delovanja napetosti, pri katerih je kamnina počila in se razprla, premaknila pa se je zelo malo ali sploh ne. Glede na napetosti, ki delujejo v kamnini, delimo razpoke na natezne in strižne.

Razpoke, ki so nastale zaradi nateznih sil in so praviloma usmerjene pravokotno na steno, so lahko dolge od nekaj centimetrov do nekaj 100 metrov in v kamnini predstavljajo prevodno pot za raztopine z različnimi količinami raztopljenih mineralov. Ko se iz nasičene raztopine v razpoki kemično izločijo minerali, nastane žila. V Sloveniji so žile najpogosteje zapolnjene s kalcitom in kremenom.

Strižne razpoke potekajo vzdolž stene, so zaprte in brez žil.

Poznamo pa še sisteme razpok, to je več družin razpok, ki potekajo v isti smeri.

Drugačna vrsta presledka v kamnini je prelom. Ta razdeli kamnino na dva bloka, ki se med seboj vidno premakneta. Skoraj vsi navpični oziroma prečnoplastni prelomi na klifu so mineralizirani s kalcitom.

Prelome pogosto spremljajo gube. To so vbočeni ali izbočeni deli plasti kamnin, ki so nastali med stiskanjem kamnine v tektonskih premikih.

Preperevanje je razpadanje kamnine v prst, ki poteka pod vplivom vremenskih dogodkov in organizmov, erozijo pa opredeljujemo kot drobljenje, dolbenje, spiranje in odnašanje kamnin zaradi delovanja vode, vetra in leda.

Hitrost erozijskih procesov v flišu je najbolj odvisna od debeline in sestave plasti. Plasti muljevcev in laporovcev so mehkejše in manj odporne proti preperevanju in delovanju morja v primerjavi s peščenimi in apnenčastimi plastmi, zato pride do izpodjede v podnožju obalne stene, ki jo prepoznamo kot izstopajoč kompakten sklad. V kolikor je erozija pod to plastjo prevelika, se peščene in apnenčaste plasti odlomijo in padejo na plažo.

Ker je fliš krušljiv in podvržen spreminjanju oblike tako zaradi atmosferskih vplivov kot vpliva morskih valov in tokov, sta tudi naše obrežje in morsko dno precej položna.

Na stiku med kopnim in morjem se lahko pojavlja različno široka abrazijska polica. Ta se pod morsko gladino nadaljuje v kamnito podmorsko teraso, ki se na nekaj metrih globine konča s previsom. Višina in naklon skalne stene, prisotnost in širina abrazijske terase ter globina morja se razlikujeta od klifa do klifa. Naklon pečine na Rtu Ronek, kjer je nagnjenost največja, je okoli 70°, abrazijska in podmorska terasa, celotna širina katere krepko presega 100 m, pa je na vsej slovenski obali najbolj položna. Obala poteka prečno na smer plasti fliša, zato sodi med t.i. obale riaškega tipa.

Večje in večinoma svetlejše skale na obali in v plitvinah izvirajo iz debelejših plasti apnenca v flišu. Flišna kamnina sive ali rjave barve, ki prekriva večino našega morskega obrežja in plitvega dna, je peščenjak, medtem ko lapor hitro preperi in skupaj z organskimi ostanki morskih organizmov tvori muljasto podlago morskega dna. Slednje je skupaj s plitvim morjem in relativno velikim številom manjših pritokov v Tržaški zaliv tudi krivec za motnost morja na tem območju.

Ogromni skalni bloki apnencev (nekdaj deli višje ležečih plasti, ki so se odlomili in padli v morje), na katere naletimo ob sprehodu po morskem obrežju, nudijo odlično priložnost za opazovanje fosilov. Med najbolje opaznimi so predvsem apnenčaste hišice luknjičark (tako imenovanih foraminifer), odlomki bodic in hišk morskih ježkov ter ostanki rdečih alg.

Čeprav redkeje, lahko okamnele ostanke živih organizmov, ki jih vidimo s prostim očesom, najdemo tudi v peščenjakih na morski obali. Gre za ostanke debel, včasih listov. Bolj pogosto pa so se v njih ohranili ihnofosili, sledovi, ki so jih v sedimentu pustile različne živali. Največkrat ne vemo, kateremu organizmu so pripadali, lahko pa iz njihove oblike sklepamo, ali so nastali med kobacanjem, plazenjem, počivanjem, hranjenjem ali kakšnim drugim obnašanjem živali.

Ihnofosile je mogoče odkriti med preprostim obračanjem prodnih kamnov na obali, pomembno pa je, da kamnov po ogledu z obrežja ne odnašamo ali premeščamo. Vrnemo jih tja, kjer smo jih pobrali, saj so dom morskim organizmom, ki se ob oseki skrijejo podnje.

Procesi erozije, ki potekajo na flišu izjemno hitro, povzročajo, da se površje znižuje, pobočja pa pomikajo v smeri proti kopnemu. Zato pravimo, da se klif umika, in sicer v povprečju okrog en centimeter na leto.

Zaradi delovanja morja, dežja, sonca in vetra flišne kamnine pokajo, se lomijo, drobijo in padajo na morsko obalo. Ob obisku morskega obrežja se zato izogibamo neporaščenim, izpostavljenim in strmim pobočjem klifa.

Preglej zgibanko o krušenju klifa.

Flišne kamnine se že dolgo uporabljajo kot naravni gradbeni kamen in večina starejših hiš v slovenski Istri je zgrajena prav iz blokov flišnega peščenjaka.

Na obali so včasih delovali kamnolomi na hrvatinskem hribu (Jelarji, Premančan, Debeli rtič, Valdoltra), pri Pučah, v Borštu in v okolici Prešnice, danes pa so aktivni le še tisti pri Jelarjih, Pučah in v Borštu, kjer pridobivajo siv do rjavkast drobno – do srednjezrnat flišni peščenjak. Iz njega izdelujejo predvsem pohodne plošče.

Posebno vrednost imajo flišne kamnine tudi pri izdelavi cementa, saj je najpomembnejša surovina za pridobivanje cementa laporovec, in prav tega je v flišnih kamninah največ. Flišne kamnine danes izkoriščajo v cementarni v Anhovem.

Submediteranski listopadni gozd

Zaradi podnebnih razmer in kamninske sestave v slovenski Istri prevladujejo submediteranski listopadni gozdovi.

Strme severne in zahodne stene ter zgornje robove klifa v Naravnem rezervatu Strunjan prerašča značilna gozdna združba črnega gabra in puhastega hrasta, najpogostejša vrsta v podrasti pa je trava jesenska vilovina (Sesleria autumnalis). Na najtoplejših legah najdemo v podrasti tudi nekatere predstavnice značilnih sredozemskih vrst, kot so vednozeleni šipek (Rosa sempervirens), divji brošč (Rubia peregrina), ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius), bela metlina (Osyris alba) in hrapavi oponec (Smilax aspera).

Na bolj senčnih legah se sestava gozda spremeni in v sestoje vstopi nekoliko bolj mezofilni hrast cer (Quercus cerris). Bližina naselij in dolgotrajni človekovi posegi v enotne skupnosti gozdnega drevja se tu kažejo v velikem številu neavtohtonih vrst, kot so lovor (Laurus nobilis), nepravi lovor (Viburnum tinus), alepski bor (Pinus halepensis), brucijski bor (Pinus brutia), črni bor (Pinus nigra), črni hrast (Quercus ilex), vednozelena cipresa (Cupressus sempervirens) in druge.

Submediteranske lesne vrste, ki jih srečamo na klifu, so (naštete po pogostosti): črni gaber (Ostrya carpinifolia), mali jesen (Fraxinus ornus), puhasti hrast (Quercus pubescens), enovratni glog (Crataegus monogyna), južna šmarna detelja (Coronilla emerus subsp. emeroides), brnistra (Spartium junceum), kraški gaber (Carpinus orientalis), ruj (Cotinus coggygria), brek (Sorbus torminalis), skorš (Sorbus domestica), kristusov trn (Paliurus spina-christi), poljski brest (Ulmus minor), maklen (Acer campestre).

Sredozemske rastline

Za večino pravih sredozemskih rastlinskih vrst so življenjske razmere v slovenski Istri neugodne in jih zato pogosteje vidimo sajene v parkih in vrtovih, kljub vsemu pa nekatere zaradi bližine morja in tople lege uspevajo tudi v naravnem okolju. Najbolj posebni sta jagodičnica in mirta, ki imata prav tu najsevernejše samoniklo rastišče v Jadranu.

Jagodičnica (Arbutus unedo) je grm oziroma manjše drevo z rdečkastim lubjem, ki se pri starejših rastlinah značilno lupi. Listi so zimzeleni, jajčasto podolgovati, nekaj centimetrov dolgi in z nazobčanim robom. Rastlina cveti septembra in oktobra. Drobni, beli, zvonasti cvetovi so združeni v viseča latasta socvetja. Plodovi so oranžne do rdečkaste jagode z nekoliko bradavičasto lupino. Posebnost jagodičnice je, da se njeni plodovi razvijajo skoraj leto dni, zato pogosto med cvetenjem najdemo na rastlini tudi še zrele jagode prejšnjega leta. Plodovi so užitni, večinoma iz njih izdelujejo marmelade in likerje.

Mirta (Myrtus communis) prav tako lahko raste kot grm ali manjše drevo. Zimzeleni listi so suličaste oblike, do centimeter široki z ravnim robom. Imajo značilen vonj, podoben evkaliptu. Cvetovi so bele barve, zvezdasti, petštevni s številnimi prašniki. Plod je črnomodra jagoda, iz katerih na Sardiniji in Korziki pripravljajo sladek liker.

Gojena in zelo pogosto divja pri nas rasteta tudi lovor (Laurus nobilis) in nepravi lovor (Viburnum tinus). Obe vrsti, ki sta v slovenski Istri pogosto gojeni za okras in uporabo, sta značilni predstavnici sredozemske flore. Ptiči, ki se hranijo z njunimi plodovi, raznašajo njuna semena. Ta v ugodnih razmerah kalijo in se razvijejo v grme ali nekaj metrov visoka drevesa.

Žuželke s klifa

Gozd, grmišča in travišča ter kmetijska in kulturna krajina, ki so kot različni habitatni tipi prisotni na 65 hektarjih območja klifa, so seveda tudi dom številnim živalim. Trenutno je najobširneje popisan razred žuželk, znotraj njega pa metulji, bogomolke in kobilice.

Med slednjimi je prava posebnost vrsta Andreiniimon nuptialis, ki je bila doslej v Sloveniji zabeležena komaj trikrat. Po podatkih iz strokovne literature je vrsta znana na južnem Balkanu in v osrednji Italiji. A. nuptialis sodi med prave cvrčalke iz družine dolgotipalčnic. Cvrčalke so ena od redkih žuželčjih skupin, pri katerih je splošno razširjena zvočna komunikacija, samci pa so še posebej poznani po glasnih napevih v času parjenja.

Pušpanova vešča (Cydalima perspectalis) izvira iz Azije, njena domovina je območje Japonske, Kitajske, Tajvana, Koreje, ruskega Daljnega vzhoda in Indije. Gosenice, ki se hranijo z listi in poganjki gostiteljske rastline, v Evropi povzročajo veliko škodo, saj v novem okolju regulacija z naravnimi sovražniki še ni vzpostavljena. Za zaščito okrasnih grmičkov pušpana se uporabljajo sintetični insekticidi in za samce feromonske vabe, najbolj naravno orožje proti tej nadlogi pa so ptice.

Pelargonijev bakrenček (Cacyreus marshalli) je prva alohtona vrsta dnevnega metulja, najdena v Sloveniji. Prihaja iz Južne Afrike, v Evropo, na Balearske otoke, pa so ga zanesli leta 1987 s sadikami pelargonij, ki so primarne gostiteljice gosenic tega metulja. Gosenice se hranijo s cvetnimi popki in listi, vrtajo pa tudi rove v steblu in rastlino povsem uničijo. Pri nas so to majhno vrsto metuljev iz družine modrinov prvič zabeležili leta 2008, najdemo jo predvsem na Primorskem. Ker kaže, da žuželki celinsko podnebje ne ustreza in ker se odrasli osebki pojavljajo precej pozno v letu in imajo nizko stopnjo preživetja v zimskih razmerah, pa je vprašljivo, ali se bo vrsta na naših tleh še množila ali širila.

Paradižnikov molj (Tuta absoluta) je eden najhujših škodljivcev paradižnika. Vrsta iz družine drevesnih moljev se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pričela širiti po Južni Ameriki, leta 2006 se je z mednarodno trgovino s plodovi paradižnika prenesla v Evropo, leta 2009 pa so ga prvič našli tudi v Sloveniji. Njegov primarni gostitelj je paradižnik, napada pa tudi krompir in ostale vrste razhudnikov in povzroča črvivost plodov. Hitro lahko uniči velike količine pridelka, saj ima žuželka v toplejših geografskih predelih tudi do 12 rodov letno, zmožna pa je prezimiti v vseh razvojnih fazah.