Tudi danes bi rabili Herakleja, da bi uspešno posekal Hidro oz. velikega pajesena. V Strunjanu imamo namreč tujerodno invazivno vrsto, ki je zelo podobna kači z devetimi glavami iz grške mitologije.
Veliki pajesen je listopadno drevo. V naše kraje je bil prinešen kot okrasna rastlina. Skorja je gladka, poganjki so rdeče barve, lubje pa sivkasto. Mladi poganjki imajo neprijeten močan vonj. Listi so goli, več decimetrov dolgi premenjalno razvrščeni in pernato sestavljeni iz kratkopecljatih širokosuličastih lističev. Ko list pomanemo v rokah ima vonj po sveže odprti vrečki smokija. Kljub temu, da prigrizki, kot je smoki, marsikomu dišijo, pa Veliki pajesen ni prav nič prijeten za človeka in živali, še manj pa za okoliške rastline.
Pajsen lahko primerjamo z mitološko vodno kačo Hidro, za katero je veljalo, da ji za vsako odsekano glavo zrasteta dve novi; tako tudi pajesenu zraste še več poganjkov, ko enega posekamo. Prav tako kot je bila strupena Hidrina kri, je tudi sok velikega pajesena strupen in lahko povzroči vnetje kože – dermatitis in vnetje srčne mišice -miokarditis. Strupena pa ni bila le Hidrina kri, temveč tudi sled, ki jo je puščala za seboj. Tudi pajesen, prav tako kot Hidra, izloča v koreninskem sistemu toksine, ki drugim rastlinam, virusom in insektom preprečujejo naseljevanje v bližnji okolici. Ljudem pa njegov plod povzroča alergije, saj se ne razmnožuje le preko koreninskega sistema (vegetativno), ampak tudi s semeni. V zrak jih pošlje kar 300.000 na leto in ta znajo alergikom povzročati neprijetnosti.
Ker veliki pajesen tvori neprehodne sestoje in hitro raste ter izpodriva domorodne rastline, ga težko zatiramo, V Krajinskem parku Strunjan zato iščemo »Herakleja«, ki nas bo rešil te tujerodne invazivne vrste.
Povzeto po:
http://www.ung.si/~library/diplome/OKOLJE/101Cerar.pdf
http://www.zdravgozd.si/prirocnik/zapis.aspx?idso=860